Glasba je bila od nekdaj sestavni del življenja posameznika in družbene kulture. Postala je sestavni del vizualnih medijev, koncerti glasbenih zvezd so postali mega dogodki, predvsem pa je to industrija, kjer se obrača ogromno denarja.
Moji začetki glasbenega uživanja
V času naših življenj se je način uživanja glasbe bistveno spremenil – živo se spomnim, ko sem od dobrih mož v decembru kot 10-letnik prejel za darilo takrat zelo premijski Sony-jev Discman. Oprema, ki je vsakega še tako nepoznanega mladinca naredila glavnega frajerja na vasi. Skozi (takrat po zvoku katastrofalne) slušalke smo uživali melodije Eminema, Red Hotov in podobne glasbene srenje.
Čez nekaj let je štafeto vodilnega na področju konzumacije glasbe “on-the-go” prevzel Apple z revolucionarnim iPod-om in inovativnim “scrollanjem” po glasbeni knjižnjici preko vrtljivega koleščka, s čimer je pretresel glasbeno industrijo, in pohod digitalnih glasbenih formatov se je pričel. Tudi sam sem bil ponosni lastnik iPod Classic pete generacije z več kot 30GB glasbenih vsebin po mojem izboru. Veliki iPod Classic-i z okornimi, gibanju neprijaznimi trdimi diski so se kmalu umaknili in naredili mesto Mini-jem, Nano-m, Shuffle-om in Touch-om, ki so glasbo shranjevali na negibljivih flash spominskih modulih.
Z digitalno muziko se je začel tudi razvoj digitalnih glasbenih trgovin in zametkov pretočnih glasbenih storitev, preko katerih smo lastniki naprav za predvajanje digitalne glasbe kupovali albume/posamezne pesmi in jih prenašali na svoje naprave. Uspeh teh trgovin in pretočnih storitev je bil v tistem času močno odvisen od tehnične razvitosti omrežij in dostopnosti interneta, primernega za pretakanje glasbe, ter seveda naklonjenosti trga piratstvu in nelegalnemu prenašanju vsebin iz spleta. Tudi cena teh storitev ni bila v prid uporabnikom – te storitve v tistem času so bile primerljive z nakupom fizičnih nosilcev glasbe – CD-jev, kar pomeni, da si za vzpostavitev knjižnice glasbe, vredne povprečnega iPoda, plačal kar nekaj dobrih mesečnih plač.
Prihod pametnih telefonov je naznanil slovo ločenega hardware-a za poslušanje muzike. Tu je izstopal predvsem iPhone, ki je že v prvi verziji nudil iPod-ovsko uporabniško izkušnjo poslušanja glasbe, kar je pomenilo, da si lahko v žepu nosil samo eno napravo in tvoja glasbena knjižnica je bila s tabo na vsakem koraku. Na hardwareski strani smo ob manjših izboljšavah glasbenih čipov v telefonih tu še danes. Discmani, Walkmani in iPodi so našli mesto v muzejih sodobne umetnosti, center sukanja glasbe pa so še vedno telefoni/računalniki/tablice.
Pretočne glasbene storitve
Če smo na hardwareski strani ostali brez večjih novosti, se je na drugi strani v zadnjih nekaj letih močno razmahnil trg muzikalnih pretočnih vsebin. Od leta 2012 pa do danes je trg zabeležil večdesetkratno rast prihodkov. To se je lahko zgodilo predvsem zato, ker so bili izpolnjeni trije ključni pogoji za rast:
- Rast uporabe mobilnih naprav po svetu – praktično vsakdo v žepu nosi pametni telefon, preko katerega lahko uporabljamo pretočne glasbene storitve.
- Napredek v tehnologiji mobilnih omrežij in cena uporabe le-teh – s komercialnim prihodom 4G omrežij je možnost prenosa glasbe izven WiFi območij postala realnost, mobilni paketi pa so pridobili velike količine brezplačne uporabe mobilnih podatkov, kar je omogočilo poceni uporabo tovrstnih storitev za končne uporabnike.
- Cena mesečne uporabe pretočne storitve – v primerjavi s predhodniki pretočnih storitev, kjer je bila cena glasbe praktično enaka ceni nakupa fizičnega albuma, so bile cene pretočnih glasbenih storitev za uporabnike bistveno cenejše. Ekonomiki se bomo posvetili v nadaljevanju.
Ekonomika pretočnih storitev
Cene pretočnih glasbenih storitev se v osnovi gibljejo med 5 in 10 EUR na mesec, kar je nekje povprečna cena enega glasbenega albuma na mesec. In glede na to, da imaš na glasbeni tržnici na razpolago glasbo praktično celotnega sveta, se vse skupaj iz ekonomskega vidika zdi zelo dober dil.
Ponudniki pretočnih storitev lahko ponudijo atraktivno ceno predvsem zato, ker je mnogo založb preprosto prenehalo izdajati fizične nosilce glasbe. S tem je odpadel precejšen strošek (CD-ji, pakiranje, distribucija, prodaja, itd.), ki ga pretočne storitve nimajo. Pretočne storitve so tudi zelo skalabilne – medtem ko je posamezni CD naprodaj v točno določeni prodajalni, lahko pretočna storitev posamezni album ponudi sleherniku na naši zemeljski obli z enako infrastrukturo in stroški, kar bistveno zniža ceno na posamezno enoto. Tudi dolgoročna vrednost kupca za pretočno platformo igra na strune ponudnikov platform. Ko uporabnik kupi fizični CD, ga kupi enkrat in vprašanje je kdaj (in če) bo nakup ponovil. Pri uporabi pretočnih storitev pa gre za naročnino in dolgoročna vrednost kupca (LTV – Long-term Value) je bistveno večja, ob skalabilnosti prodajnega modela pa prinaša bistveno ekonomsko vrednost ponudnikom pretočnih platform.
Ponudniki pretočne glasbe
Rast trga ponudnikov pretočnih glasbenih vsebin se je sicer v zadnjem letu nekoliko umirila, še vedno pa gre za več kot 20 milijard EUR vredno industrijo.
V naši podalpski domovini je (uradno) na voljo kar nekaj ponudnikov, glavni (po tržnem deležu) pa so Spotify, YouTube Music in Apple Music. Spotify je tudi globalno največji ponudnik pretočnih vsebin z 30% tržnim deležem, sledita pa YouTube Music in Apple Music. Kar nekaj sicer po tržnem deležu večjih ponudnikov pri nas iz takšnih ali drugačnih razlogov (še) ni na voljo – npr. Amazon Music ter kitajska ponudnika Tencent Music in NetEase.
Pred leti smo se v službi bolj iz heca kot iz resne potrebe odločili vzpostaviti račune na platformi Spotify. Od takrat do danes je minilo več let (vsaj 5) in Spotify je postal stalni partner na naših poteh v avtomobilu, DJ na žurih, spremljevalna glasba doma, itd. V zadnjem času pa sem slišal kar nekaj dobrih besed na račun YouTube Music in sem se odločil, da ga preizkusim.
Uporabniška izkušnja
Ko se prvič prijaviš v obe aplikaciji, vidiš že od daleč, da je Spotify ponudnik, ki se ukvarja samo s pretočnimi vsebinami. Uporabniška izkušnja je namensko zdizajnirana za namen iskanja in predvajanja muzike. Izgled je sicer subjektivna reč, ampak uporabniški vmesnik (UI) tako mobilne kot desktop aplikacije je bistveno bolj dovršen v Spotify-ju. Pri Googlovem produktu pa ima uporabnik občutek, podoben kot pri večini njihovih ostalih aplikacij (razen iskalnika in morda Gmaila) – so in delujejo … to je pa povečini tudi vse.
Tudi v podrobnostih zmaga Spotify – npr. playliste lahko organiziraš po mapah, kar po par letih uporabe pride izjemno prav, ko se ti nagrmadi 40+ playlist za različne priložnosti in scrollanje po njih ter iskanje pravega je brez organizacije lahko moteče, dolgotrajno in – sploh npr. v avtomobilu preko CarPlay/AndroidAuto vmesnika – tudi potencialno nevarno.
Na Spotify-ju playliste lahko oplemenitiš s svojo cover fotko, kar ob sedanjih AI generatorjih slik lahko postane fina zabava za celo družino. Tudi playliste so hitro razpoznane po custom slikah, na YouTube Musicu pa se hitro izgubijo med ostalimi in se ločijo samo po naslovu.
Kar pa pri uporabi Googlove storitve zmoti, je njena hroščatost. V dobrem mesecu dni se mi je namreč večkrat zgodilo, da platforma za playback naslednje pesmi potrebuje tudi po minuto in več časa (na 5G omrežju). Po kontaktu z uradnim YouTubovim supportom je bil odgovor, da je rešitev log-out in ponovna prijava v aplikacijo. Drugi podoben primer je hrošč v aplikaciji, kjer v načinu “Auto-play” – kjer platforma sama predlaga naslednje pesmi glede na izbrani komad – ni moč izbrati naslednje pesmi izmed plejade prikazanih. Po kratkem raziskovanju sem opazil, da je hrošč opažen tudi s strani drugih uporabnikov in na uradnem Googlovem support forumu prijavljen že od začetka decembra brez odgovora Googla in jasne prihodnosti tega hrošča – kdaj (če sploh) bo odpravljen. Pri teh primerih ne gre za kritične funkcionalnosti, ampak v primerjavi YouTube Music v tem pogledu proti dobro naoljenemu Spotify-ju izpade smešno.
Zaključek: Absolutna zmaga Spotify-ju.
Vsebina
Pri količini vsebine v posamezni platformi je Spotify sicer skozi leta nabiral vedno večji nabor izvajalcev in založb, kar pa ne moremo primerjati z YouTube Music, ki v svojo vsebino vključuje tudi glasbene posnetke iz svoje “sestrske” platforme YouTube. Slednje pomeni, da je glasbene vsebine zares ogromno. Kar se tiče večjih glasbenih imen, po mojih izkušnjah ne bi smelo biti presenečenj in bi morala biti vsebina na voljo na obeh platformah – se pa včasih zgodi, da je določen album skupine izdan pri neki tretji založbi in na platformi Spotify ni prisoten.
Druga stvar so lokalni glasbeniki. Večja domača imena so sicer povečini zastopana na obeh platformah. Manjša imena, skupine ali pevci, ki še niso pod okriljem večjih založb, pa so praviloma prisotni na YouTube Music platformi. Osebno mi je super dodana vrednost, da si lahko v avtu zavrtim lokalni pevski zbor iz Poljanske doline ali hecno različico priredbe fantov iz lokalnega banda, ki so komad “obesili” na YouTube.
Zelo pomembna funkcionalnost pri pretočnih platformah je tudi algoritem sukanja muzike. Torej, katere pesmi ti algoritem predlaga kot naslednje pesmi glede na tvoj glasbeni okus. Velikokrat namreč pričneš poslušati z eno pesmijo in te potem algoritem “odpelje” v neko smer. Pri uporabi obeh storitev moram priznati, da sta sicer oba algoritma precej različna (to sem opazil predvsem ko sem opazoval kam me je platforma odpeljala po neki točno določeni pesmi), ampak oba dobra.
Po kvaliteti glasbe same se platformi malo razlikujeta – Spotify ponuja muziko v višji kvaliteti (320 kbps), YouTube Music pa v malenkost nižji (256 kbps). Sam nisem audiofil, rad pa poslušam glasbo malo glasneje, a razlike v kvaliteti pri istih komadih na Sony-jevih naglavnih slušalkah WH-1000XM tretje generacije in Samsungovem soundbaru srednjega cenovnega razreda nisem zaznal.
Zaključek: Zmaga YouTube Music.
Podcasti
Pri podcastih si obe platformi zaslužita grajo. Spotify je med leti 2020 in 2022 intenzivno kupoval Podcast platforme (Megaphone, Anchor, Whooshkaa, Betty Labs, itd.), postal tudi ekskluzivna platforma za nekatere podcaste (npr. Joe Rogan podcast) in za njih potrošil več kot pol miliarde zelencev, a iskreno – rezultat ni viden. Podcasti so še vedno nek nenaraven privesek aplikaciji in še vedno niso “ne tič ne miš”. Uporabniška izkušnja sledenja podcastom je slaba, pregled nad novimi epizodami v primerjavi z namenskimi podcast app-i pa ničelen.
Sam si predstavljam delitev med muziko in podcasti nekako tako, kot je v filmski pretočni industriji standardna delitev med filmi in serijami – dva povsem različna tipa vsebin iz vidika konzumacije, ki sta ločena tudi za uporabnika. Na glasbenih platformah pa podcasti še vedno nimajo neke pozornosti, čeprav po mojem mnenju predstavljajo zelo pomembno pogačo slušnih medijev, ki bo v prihodnosti zelo pomembna tudi iz vidika oglaševalskega denarja.
Še korak dlje gre YouTube Music, ki do pred kratkim podcastov v svoji aplikaciji sploh ni imel oz. si jih moral v platformo dodati ročno preko RSS feed-a. Kot je Googlu v navadi, da njihovi (pol)produkti stalno rojevajo in umirajo, je velikan iz Mountain View-a v jeseni lanskega leta napovedal ukinitev svoje namenske Podcast aplikacije YouTube Podcasts v aprilu 2024 in prenos tovrstnih vsebin v YouTube Music. V času pisanja (januar 2024) sicer v nekih skritih kotičkih aplikacije YouTube Music obstajajo zametki podcast funkcionalnosti a odkriješ jih bolj po naključju. Google na vprašanja na support o prihodnosti podcastov v pod-alpski pokrajini še ni izjasnjen.
Zaključek: za poslušanje podcastov bi priporočal ločeno platformo.
Delovanje med platformami
V letu 2024 je nemotena uporabniška izkušnja med različnimi platformami ključnega pomena. V krogu naše družinske uporabe se namreč nahajajo telefoni Android, tablica iPad, računalnika z operacijskima sistemoma MacOS in Windows, avto s sistemom Google Android Auto in pametna televizija z Google operacijskim sistemom. Od naprednih aplikacij v letu 2024 pričakujem, da delujejo v vseh naštetih ekosistemih in v vseh nudijo vrhunsko uporabniško izkušnjo.
Na tem področju je Spotify morda malenkost spredaj, saj nudi zelo dobro mobilno aplikacijo v obeh glavnih mobilnih operacijskih sistemih (Android in iOS) in tudi namensko desktop aplikacijo, ki zelo dobro (in predvsem hitro!) deluje. Moja osebna preferenca je, da ko poslušam glasbo na računalniku, se le-ta ne skriva v množici odprtih zavihkov, ampak se predstavlja kot ločen app, ki je takoj viden. Prenos vsebine na TV in pametne zvočnike deluje brez težav in zelo intuitivno. Tudi v avtomobilu je uporabniška izkušnja solidna, pogrešam zgolj iskalnik.
Na drugi strani YouTube Music prav tako ne zaostaja dosti. Razlika je zgolj v tem, da YouTube Music ne nudi namenske desktop aplikacije, ampak je spletna aplikacija zasnovana kot PWA app, ki je na voljo za dolpoteg – končni rezultat je enak, le uporabnik mora na začetku narediti dva koraka več in PWA app namestiti iz brskalnika.
V kolikor se kdaj odločite za prehod med platformami, je na trgu na voljo precej (brezplačnih in plačljivih) storitev, ki vam prenesejo vse všečkane pesmi in narejene playliste med platformami. Prehod med platformami je tako stvar ure ali dveh in popolnoma neboleč.
Zaključek: Obe platformi se dobro obneseta.
Cena
Pri cenah so platforme pretočnih vsebin dokaj podobne. Spotify trenutno v Sloveniji nudi mesečno naročnino za 6,49 EUR. Za to prejmete dostop do celotne knjižnjice glasbe in podcastov.
Na drugi strani je YouTube Music malenkost cenejši – za 5,99 EUR mesečne boste lahko poslušali celotno knjižnjico glasbe. Je pa potrebno pri YouTubu poudariti, da v kolikor redno uporabljate platformo YouTube za ogled video posnetkov, se morda izplača pogledati ponudbo za 7,19 EUR na mesec, kjer dobite naročnino na YouTube Music in YouTube Premium, kar pomeni ogled video posnetkov brez nadležnih oglasov.
Zaključek
Po hkratni uporabi obeh platform bi težko dodelil mesto zmagovalca katerikoli platformi. Obe imata tako dobre kot tudi slabe strani. Glede na prioritete vsakega posameznika verjamem, da imata obe platformi ogromno zvestih uporabnikov in zagovornikov. Sam se sicer nagibam k prednostim platforme Spotify, saj je uporabniška izkušnja poslušanja muzike zares napredna in se še vedno stalno izboljšuje. Verjetno pa je določen razlog tudi moja osebna kaprica do podjetij kot je Google, saj menim, da se tovrstni mimosunki na področju uporabniške izkušnje in podcastov giga-podjetjem kot je Google, s praktično neomejenim budgetom in dostopom do talenta, ne bi smeli dogajati. Končna izbira pa je seveda v rokah vsakega posameznika in njegovih potreb ter preferenc.
Poudariti pa je potrebno, da se tukaj ponudba pretočnih glasbenih storitev ne konča – na trgu namreč obstaja še kar nekaj drugih ponudnikov, ki morda niso tako veliki, a se specializirajo na posamezne niše. Omeniti velja npr. Tidal, ki se specializira v HiFi izkušnjo pretočnih vsebin in nudi (sicer omejeno) glasbeno knjižnjico v superiorni audiofilski kvaliteti; pa npr. SoundCloud, ki se fokusira bolj na vzhajajoče glasbene zvezde.
Veselo poslušanje!